• 03
  • 02
  • 01

Mesto in vloga defektologa, 2003

OKROGLA MIZA

MESTO IN VLOGA DEFEKTOLOGA

Na okrogli mizi MESTO IN VLOGA DEFEKTOLOGA, ki sta jo organizirala Društvo defektologov Slovenije in Oddelek za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko, Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, dne 01.07.2003, je sodelovalo več kot 60 udeležencev, teoretikov, praktikov in predstavnikov vladnih in drugih organizacij. Mnogi udeleženci so se okrogle mize udeležili kot predstavniki svojih delovnih kolektivov, v imenu delavcev zavodov za vzgojo in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami, se je okrogle mize udeležila tudi predsednica Konference pri R Sindikatu za vzgojo in izobraževanje. Svoja strokovna stališča so nekateri strokovni delavci na področju vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami posredovali organizatorjem še pred izvedbo okrogle mize preko e-pošte. Tako opravičeno ocenjujemo, da okrogla miza obsega široko angažiranje ljudi, ki imajo svoja stališča in željo po sodelovanju in soodločanju pri skrbi za osebe s posebnimi potrebami ter, da ugotovitve in zaključki predstavljajo strokovno mnenje defektološke stroke v Sloveniji.

Kot izhodišče za razpravo so dr. Egidija Novljan, mag. Lidija Kastelic in dr. Darko Opara, predstavili študijski program izobraževanja defektologov, usposobljenost defektologov, njihovo mesto in kompetence ter pomembnejša nerešena vprašanja na področju družbene skrbi za osebe s posebnimi potrebami.

Mesto defektologa in strokovne kompetence

Razprava, v kateri so sodelovali udeleženci posveta in vabljeni strokovnjaki, je pokazala, da so defektologi uspešno uveljavljeni in nepogrešljivi ne le na področju vzgoje in izobraževanja oseb s posebnimi potrebami, temveč tudi v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, zavodih in svetovalnih centrih ... , kjer v večini izvajajo terapevtsko in klinično delo. Defektologi so v teh ustanovah enakovredni član tima, njihove naloge so nedvoumne in nenadomestljive.

Naloge defektologov se širijo na obdobje zgodnjega otroštva, na izvajanje dodatne strokovne pomoči v vzgojno izobraževalnih ustanovah, povečuje se njihova vloga pri rehabilitaciji odraslih oseb s posebnimi potrebami, pri dementnih osebah, otrocih in odraslih po poškodbi glave, pri učenju odraslih oseb z motnjami v duševnem razvoju in drugje.

S širjenjem področij strokovnega dela defektologa se posledično širijo in bogatijo vsebine izobraževanja diplomantov tudi izven same vzgoje in izobraževanja na vsa starostna obdobja. Tako defektologi niso le učitelji, ki učijo, vzgajajo in izobražujejo, temveč so predvsem strokovnjaki, ki reeducirajo, kompenzirajo in rehabilitirajo osebe s posebnimi potrebami.

Mesto in vloga defektologov se ne more obravnavati ločeno od zagotavljanja kakovosti življenja oseb s posebnimi potrebami, saj so prav defektologi tisti strokovnjaki, ki s svojim celostnim pristopom sodelujejo pri izgradnji njihove osebnosti in vključevanju v socialno okolje (družina, vrtec. šola, delo ...).

Zgodnja obravnava otrok s posebnimi potrebami

Udeleženci so opozorili, da se vzgoja in obravnava otroka ne začneta z vključitvijo otroka v vrtec, temveč z rojstvom oziroma z odkritjem in diagnosticiranjem otrokovih motenj. Zaradi pomena vplivanja na otrokov razvoj v najzgodnejšem obdobju življenja, bi morali zagotoviti ustreznejšo zgodnjo strokovno obravnavo otroku in njegovi družini. Le-ta mora temeljiti na specifičnih potrebah otroka in njegove družine ter na pravici do izbire.

Vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami

Večji del razprave je bil usmerjen na področje vzgoje in izobraževanja otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami z vidika inkluzivne vzgoje, na pogoje za izvajanje inkluzije, ki so dani z zakoni in s podzakonskimi akti, v katerih so opredeljeni normativi in standardi in kriteriji za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami v različne programe ter s programi in učnimi načrti.

Udeleženci so opozorili na neenakopraven položaj otrok s posebnimi potrebami v različnih okoljih tako pri vključevanju in zagotavljanju ustrezne vzgoje vsem predšolskim otrokom s posebnimi potrebami, ki so usmerjeni v programe vrtcev, kot pri izvajanju dodatne strokovne pomoči in pri usmerjanju učencev v programe zaradi potreb posameznih občin. Omenjene težave izhajajo tako iz neizkoriščenih možnosti, ki jih ponuja zakonodaja - le-te so odvisne od finančnih možnosti posameznih občin in njihovega odnosa do te skupine ljudi, kot zaradi neustreznih izvedbenih aktov ter nedorečene odgovornosti posameznih delovnih okolij.

Izpostavljena so bila tudi delovanja Komisij za usmerjanje, ki niso educirane v skladu z novo paradigmo in koncepcijo vzgoje in izobraževanja. V okviru možnosti in pripravljenosti posameznih občin/šol/zavodov, otroke usmerjajo v programe, ki jih člani komisij pogosto ne poznajo.

Udeleženci so se opredelili o potrebnih znanjih, ki jih morajo imeti strokovni delavci, ki poučujejo učence s posebnimi potrebami v izobraževalnih programih, ter poudarili, da defektolog, združuje znanja različnih disciplin za celostno pristopanje k učenju otroka.

Razprava je posegla na potrebna znanja, ki jih morajo imeti strokovni delavci, ki opravljajo dodatno strokovno pomoč. Pri tem je bilo predstavljeno razumevanje dodatne strokovne pomoči kot načrtno vplivanje na razvoj otrokovih potencialov ter vključevanje otroka v njegovo okolje (oddelek, razred ...). Hkrati le-ta predstavlja strokovno oporo družini, vzgojiteljem, učiteljem in drugim strokovnim delavcem. Dodatna strokovna pomoč obsega torej ugotavljanje ravni otrokovega funkcioniranja in ugotavljanje otrokovih potreb s specialno pedagoškega vidika (razvojna in procesna diagnostika), celovito spodbujanje otrokovih potencialov in vplivanje na razvijanje spretnosti, strategij in veščin, potrebnih za učenje in delo (upoštevanje odnosa otrok - okolje - družina - vzgojitelj/učitelj in drugi. V ta proces lahko vstopa le za te naloge usposobljen kader.

Ob tem je bila podana kritika na pripravljene prilagojene izobraževalne programe z nižjim izobrazbenim standardom, ki so le reduciran osnovnošolski program, brez kvalitativnih prilagoditev populaciji, ki ji je namenjen. Kot taki kažejo na neupoštevanje značilnosti populacije ter z njimi pogojenimi potrebami na različnih razvojnih področjih. S predlaganimi izvajalci pa močno žalijo defektološko stroko. Udeleženci so postavili vprašanje, kako so upoštevane številne pripombe, ki so jih posredovali v okviru študijskih skupin.

Udeleženci so ostro kritiko usmerili tudi na predlagane normative in standarde, ki ne upoštevajo nove paradigme in nove koncepcije vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami.

V zvezi s pravilnikom, ki določa organizacijo in načine dela Komisij za usmerjanje pa so postavili vprašanje, kako je mogoče da so v pravilnik vnešeni osebni interesi posameznih snovalcev tega akta ter s tem neenakopraven položaj otrok z isto vrsto motenj v razvoju.

Pravica do vseživljenjskega učenja

Udeleženci so opozorili na odrekanje ene temeljnjih pravic odraslim osebam s posebnimi potrebami, to je pravice do izobraževanja in učenja. Še posebej je bilo poudarjeno vseživljenjsko učenje odraslih oseb z zmernimi, s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju, pri katerih proces pozabljanja hitreje poteka, zato pri prilagajanju na dnevne novosti in aktualne nove vsebine potrebujejo permanentno pomoč in učenje. Le tako bodo v različnih dnevnih aktivnostih bolj samostojni, soaktivni in soodgovorni.

Integracija/inkluzija

Udeleženci so izražali začudenje in obžalovanje, da mora neka stroka, ki je skozi vsa leta s svojim delovanjem že dokazala svojo strokovno usposobljenost in kompetentnost, le-to zagovarjati. Sklepali so, da je to najverjetneje posledica uvajanja inkluzije, ki je strokovno in finančno zahtevnejša in jo država uvaja le na načelni ravni. Opozorili so, da bo ob prevladi ekonomskega vidika, »sanj o enotni šoli konec«.

Glede na navedeno so izrazili ostre kritike MŠZŠ in Zavodu RS za šolstvo nad odnosom do oseb s posebnimi potrebami in s tem tudi do defektološke stroke, kar nenazadnje dokazujejo tudi z udeležbami na strokovnih in drugih srečanjih s tega področja dela ter z udeležbo na okrogli mizi. Ob tem so izrazili zahvalo direktorici Urada za šolstvo za prisotnost in podporo pri zastopanju interesov za kakovostnejšo vzgojo in izobraževanje oseb s posebnimi potrebami.

ZAKLJUČKI in SKLEPI, sprejeti na okrogli mizi

Nova koncepcija kakovosti življenja oseb s posebnimi potrebami pomeni opustitev starih vzorcev ter diskriminacije in izločanja oseb s posebnimi potrebami samo zato, ker so drugačni. V novi paradigmi iščemo odgovore na vprašanja, kaj oseba s posebnimi potrebami potrebuje in kaj je potrebno storiti za njen optimalni razvoj. Za vse to je potrebno okrepiti strokovna prizadevanja, uporabiti vsa znanja in sredstva, da bi dosegli boljše vključevanje oseb s posebnimi potrebami v širše socialno okolje, za njihovo večjo participacijo in samouresničitev.

Kadrovska šola ima posodobljene vsebine študijskih programov za študij specialne in rehabilitacijske pedagogike/defektologije in diplomanti pridobijo široko interdisciplinarno znanje, ki ga lahko nadgradijo oziroma poglobijo s specialističnim, magistrskim in doktorskim študijem. Vse to jim omogoča široko poklicno usposobljenost za delo z osebami s posebnimi potrebami v vseh starostnih obdobjih.

Defektolog je strokovnjak, ki reeducira, kompenzira in rehabilitira osebe s posebnimi potrebami v vseh življenjskih obdobjih ter tudi učitelj/vzgojitelj, ki osebe s posebnimi potrebami uči, vzgaja in izobražuje.

Večjo pozornost je potrebno nameniti zgodnjemu odkrivanju in zgodnji obravnavi otrok s posebnimi potrebami. Zlasti v smislu preprečevanja motenj s pomočjo preventivnih ukrepov, normalizacijo obstoječih motenj, korekcij in spodbujanja potencialov, preprečevanja ali omilitve sekundarnih motenj, svetovanja in pomoči staršem in družini ter socialne integracije.

Zgodnje odkrivanje bi moralo biti pristojnost zdravstvenih institucij, od porodnišnic do specialističnih zdravstvenih služb. Vsak otrok, ki je evidentiran kot otrok s posebnimi potrebami bi moral imeti možnost zgodnje sistematične obravnave, ki bi izhajala iz potreb posameznega otroka.

Za zagotovitev mreže za zagotavljanje potreb zgodnje pomoči otrokom je potrebno formalizirati evidenco pojavljanja populacije otrok s posebnimi potrebami ter njihovo uporabo.

Zgodnjo pomoč in obravnavo ne potrebuje le otrok, temveč otrokova družina. Zato bi v skladu s pravico do izbire bilo postopoma potrebno zagotoviti ustreznejšo zgodnjo strokovno obravnavo otroku in njegovi družini. Le-ta mora temeljiti na specifičnih potrebah tega otroka in njegove družine, na pravici do izbire ter biti v bližini družine. To pomeni, da je potrebno zagotoviti mrežo strokovne pomoči, ki bo delovala tako na regionalni, kot na lokalni ravni.

Sistematična vzgoja in obravnava otroka s posebnimi potrebami se začne z otrokovim rojstvom oziroma z odkritjem in diagnosticiranjem otrokovih motenj. Zaradi pomena vplivanja na otrokov razvoj v najzgodnejšem obdobju življenja, je nujno pristopiti k pripravi programov zgodnje obravnave otrok s posebnimi potrebami in razviti zgodnjo defektološko pomoč.

Na področju institucionalne vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami integrativna obravnava otrok s posebnimi potrebami ne sme postati možnost za zamegljevanje poklicnih kompetenc strokovnjakov.

Neustrezno je govoriti le o vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi potrebami, ne da bi ob tem zajeli vse oblike dela in obravnave, v katerih se otroku s posebnimi potrebami odpravljajo, korigirajo ali zmanjšujejo motnje in ovire, iščejo poti za kompenziranje in v katerih se otroku pomaga razviti in organizirati osebnost. Pri tem je potrebno ugotoviti v kakšnih pogojih se otrok s posebnimi potrebami najbolje razvija. Šele na teh osnovah se lahko organizira in izvaja vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami. Korektno do otrok je, da te naloge izvaja strokovno ustrezno usposobljen kader.

Tako razumljeno vzgojo in izobraževanje je potrebno zagotoviti vsem otrokom s posebnimi potrebami v Sloveniji. Zato je na lokalni ravni potrebno zagotoviti izvajanje vzgojnih in izobraževalnih programov ter podpreti razvoj centrov strokovne pomoči. Hkrati je na regionalni ravni potrebno razviti mrežo pomoči koordinatorjev, ki bodo usmerjali in usklajevali naloge strokovnih delavcev in drugih, pri zagotavljanju strokovne pomoči in svetovanja v vrtcih in v šolah.

Najustreznejše oblike strokovne pomoči in programa za vplivanje na razvoj osebe s posebnimi potrebami, določajo Komisije za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Zato bi morali strokovnjaki, ki sodelujejo v teh komisijah, poleg strokovne usposobljenosti imeti tudi licenco za delo in za svoje odločitve prevzeti odgovornost. Njihovo strokovno mnenje mora v celoti izhajati iz potreb otroka ter biti usmerjeno v program in ne v ustanovo. Za tako delo potrebujejo sodobne usmeritve za delo in izobraževanje, ki bi obsegalo tudi poznavanje programov in naloge posameznih strokovnih delavcev vrtcev in šol.

Programi za otroke s posebnimi potrebami morajo predstavljati strokovno podlago za delo z otrokom in izhajati iz potreb otroka. Na izvedbeni ravni morajo omogočati doseganje ustrezne ravni kakovosti vzgoje, izobraževanja in vključevanja otroka v njemu najustreznejše socialno okolje. Kot taki predstavljajo temelje za uresničevanje pravic do enakovredne vzgoje in izobraževanja, ki jo lahko izvajajo le ustrezno usposobljeni strokovnjaki.

Ocenjujemo, da predlagani prilagojeni program z nižjim izobrazbenim standardom oziroma predlagani učni načrti ne izhajajo iz potreb otroka, njegovih značilnosti, posebnosti, upoštevanja njegove bio-psiho-socialne strukture in drugih doktrinarnih načel stroke. Zato naj se z uvedbo učnih načrtov v šole takoj pristopi tudi k spremljanju in evalvaciji.

Spremljanje in evalvacija ustreznosti izobraževalnih programov s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo in prilagojenih izobraževalnih programov z enakim izobrazbenim standardom naj poseže tudi na spretnosti in sposobnosti, ki so jih učenci do sedaj pridobivali preko specifičnih predmetov in različnih programov izobraževanja in jih po novi zakonodaji ne morejo biti deležni. Enako velja za cilje programov/vsebin za usposabljanje družin za sprejetje, razumevanje in nudenje ustrezne podpore otroku s posebnimi potrebami doma.

V vrtce se otroci s posebnimi potrebami lahko vključujejo v programe za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo in v prilagojene programe za predšolske otroke.

V prilagojenih programih za predšolske otroke, vzgojno delo opravlja vzgojitelj predšolskih otrok ki ima ustrezno specialno pedagoško izobrazbo. Pomočnik vzgojitelja/defektologa v takem oddelku je lahko, kdor je opravil srednjo strokovno izobrazbo po izobraževalnem programu za predšolske otroke, osebe z opravljenim poklicnim tečajem za delo s predšolskimi otroki. Za opravljanje vzgojnega dela pomočnik vzgojitelja potrebuje dodatno spopolnjevanje s področja vrste posebnih potreb otrok v oddelku.

V oddelku vrtca, v katerega so vključeni tudi otroci s posebnimi potrebami, in se izvaja program za predšolske otroke s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, lahko opravlja vzgojno delo poleg vzgojitelja predšolskih otrok tudi vzgojitelj s specialno pedagoško izobrazbo. Vzgojitelj potrebuje dodatno spopolnjevanje glede na motnjo vključenega otroka. Prav tako v izobraževalnih programih s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo, v katere so usmerjeni učenci, ki naj bi dosegali enakovredne standarde znanja, poučujejo učitelji.

Dodatna strokovna pomoč otrokom s posebnimi potrebami predstavlja odpravljanje, korigiranje in kompenziranje otrokovih motenj in primanjkljajev. Obsega ugotavljanje ravni otrokovega funkcioniranja in ugotavljanje otrokovih potreb s specialno pedagoškega vidika (razvojna in procesna diagnostika), celovito spodbujanje otrokovih potencialov in vplivanje na razvijanje spretnosti, strategij in veščin, potrebnih za učenje in delo. Celoviti pristop zajema otroka kot bio-psiho-socialno bitje v odnosu do otrokovega socialnega okolja. Zato ne predstavlja le neposrednega dela z otrokom, temveč tudi svetovanje vzgojitelju pri delu z otrokom v oddelku/učitelju pri delu z učencem med poukom, pri izvajanju dopolnilnega pouka, sodelovanje s starši in družino, drugimi strokovnjaki ... Za izvajanje teh nalog se v okviru študijskega programa za posamezne vrste in stopnje motenj v razvoju usposabljajo le defektologi in za otroke s čustvenimi in vedenjskimi motnjami socialni pedagogi.

V prilagojene izobraževalne programe z enakim izobrazbenim standardom bodo usmerjeni učenci, ki intelektualno ne odstopajo od povprečja, zaradi specifičnih težav na različnih področjih pa jih ni moč integrirati med druge učence OŠ. Ti učenci zahtevajo specifične strokovnjake glede na posamezne potrebe, ki jim bodo nudili ustrezne vzpodbude za razvijanje temeljev učenja in usvajanja znanj, predvsem v prvih letih šolanja. Zato v teh programih poučuje:

V prvem obdobju osnovne šole defektolog ustrezne smeri.

V prvem razredu hkrati poučujeta defektolog in vzgojitelj predšolskih otrok z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem, lahko pa tudi defektolog in učitelj razrednega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem ali dva defektologa.

Pri pouku vzgojnih predmetov lahko z defektologom sodeluje tudi učitelj predmetnega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem.

V drugem obdobju poučuje:

v 4. razredu defektolog ustrezne smeri ali učitelj razrednega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem. Tuji jezik in vzgojne predmete pa tudi predmetni učitelj z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem, vendar ne več kot dva predmeta.

v 5. razredu defektolog ustrezne smeri ali učitelj razrednega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem, tuji jezik in vzgojne predmete pa tudi predmetni učitelj, z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem, vendar ne več kot tri predmete.

v 6. razredu defektolog ustrezne smeri ali učitelj predmetnega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem ali učitelj razrednega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem,

V tretjem obdobju poučujejo učitelji predmetnega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem.

V prilagojenih programih z nižjim izobrazbenim standardom je za poučevanje učencev v vseh treh obdobjih osnovne šole strokovno usposobljen defektolog, ki združuje znanja različnih disciplin za celostno pristopanje k učenju otroka. Učenci, ki bodo usmerjeni v ta program imajo poleg nižjih intelektualnih sposobnosti težave zlasti na perceptivnem, motoričnem, govorno jezikovnem in socialno-emocinalnem področju. Zato je pri njih skozi vsa obdobja osnovnošolskega izobraževanja potrebno upoštevati njihov celostni razvoj, kar pomeni, da ti učenci poleg izobraževalnih vsebin potrebujejo tudi spodbujanja za razvijanje spretnosti na različnih razvojnih področjih.

V teh programih poučujejo:

V prvem obdobju osnovne šole defektolog ustrezne smeri.

V prvem razredu hkrati poučujeta defektolog in vzgojitelj predšolskih otrok z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem, lahko pa tudi defektolog in učitelj razrednega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem ali dva defektologa.

Pri pouku vzgojnih predmetov lahko z defektologom sodeluje tudi učitelj predmetnega pouka z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem.

V drugem in tretjem obdobju osnovne šole poučuje defektolog ustrezne smeri, poučevanje računalništva, tujega jezika, in vzgojnih predmetov lahko izvajajo tudi predmetni učitelji z opravljenim dodatnim strokovnim izpopolnjevanjem.

Defektološka stroka se odločno zavzema za to, da morajo vsi pedagoški delavci, ki vstopajo v procese izobraževanja ter obravnavajo osebe s posebnimi potrebami s programi izpopolnjevanja pridobiti znanja s področja defektologije v tolikšnem obsegu, da bodo lahko poučevali te učence.

Učitelj defektolog potrebuje stalno strokovno spopolnjevanje za spremljanje razvoja stroke in pridobivanje novih znanj s področja posameznih predmetnih strok, ki jih poučuje.

Prenova vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami ne more realizirati moderne paradigme, če ji izhodišča vsakokrat ne bo predstavljal otrok s posebnimi potrebami z vsemi njegovimi splošnimi in specifičnimi lastnostmi. Temu je potrebno prilagoditi tudi, na stari koncepciji vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, zapisan in nekoliko spremenjen pravilnik, ki določa normative in standarde ter elemente za sistemizacijo delovnih mest v OŠ ... Tako zapisane normative in standarde je potrebno takoj prilagoditi za ustreznejše izvajanje vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami in jih sprejeli le začasno (največ za šolsko leto 2003/04). Hkrati je potrebno takoj pristopiti k pripravi ustreznejšega pravilnika, ki bo temeljil na novi, spremenjeni koncepciji vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami (upoštevanje razumevanja dodatne strokovne pomoči, reorganizacije ustanov, povezovanje in koordiniranje na področju dela z osebami s posebnimi potrebami idr.).

V prehodnem obdobju je potrebno spodbujati preusmerjanje šol s prilagojenim programom v centre za izvajanje dodatne strokovne pomoči, osnovnim šolam pa omogočiti, da za izvajanje dodatne strokovne pomoči zaposlijo ustrezne strokovnjake, saj bo le kvalitetno opravljeno delo zagotavljalo optimalen razvoj posameznika.

Kadrovska šola naj pripravi program strokovnega izpopolnjevanja za učitelje, ki bodo poučevali otroke s posebnimi potrebami.

Pravica do izobraževanje se za osebe s posebnimi potrebami, zlasti za osebe z zmernimi, s težjimi in težkimi motnjami ne sme zaključiti z obdobjem odraslosti. S tem je kršena ena njihovih temeljnih pravic. Zato je potrebno v sistem vpeljati izobraževanje in učenje odraslih oseb s posebnimi potrebami, pripraviti različne programe izobraževanja in učenja ter zagotoviti pogoje za izvajanje.

Neenakopraven položaj oseb s posebnimi potrebami v R Sloveniji ponovno izkazuje zahtevo po usklajenem delovanju vseh, ki na različnih ravneh in z različnimi nalogami posegajo na področje skrbi za osebe s posebnimi potrebami in s tem po integrativnem - medresorskem telesu, ki bi na državni ravni usmerjalo in usklajevalo delo različnih resorjev.

Dr. Doroteja Jelenc
Predstojnica
Oddelka za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko

Mag. Lidija Kastelic
Predsednica
DDS

Dr. Darko Opara
Predsednik
Komisije za razvoj pri DDS

Kontakt

Linhartova cesta 51
1000 LJUBLJANA
Tel.: 01 280-34-53
Faks: 01 280-34-51
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.