• 02
  • 03
  • 01

Deinstitucionalizacija, 2003

Okrogla miza

DEINSTITUCIONALIZACIJA KOT EDEN OD POGOJEV VKLJUČEVANJA OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI V SOCIALNO OKOLJE

ZAKLJUČKI

Spreminjanje stališč, vrednot, pojmovanj in odnosov do oseb s posebnimi potrebami spreminjajo celotno družbeno skrb zanje, s tem pa tudi potrebo po aktualiziranju vloge, funkcij in položaja institucij, ki obravnavajo osebe s posebnimi potrebami. S temo okrogle mize »Deinstitucionalizacija kot eden od pogojev vključevanja oseb s posebnimi potrebami v socialno okolje«, ki sta jo dne 6.11.2003 v Ljubljani organizirali Društvo defektologov Slovenije ter Skupnost organizacij za usposabljanje v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani smo želeli priti do odgovorov na vprašanja, kaj je deinstitucionalizacija na vrednostni, sistemski in konkretni ravni. Okrogla miza je bila organizirana ob evropskem letu invalidov.

Okrogle mize se je udeležilo 112 strokovnjakov teoretikov, praktikov, študentov ter delavcev in aktivistov, ki se na različne načine vključujejo v obravnavo oseb s posebnimi potrebami.

Izhodišča za razpravo so predstavili predstavniki različnih področij skrbi za osebe s posebnimi potrebami: doc. dr.Božidar Opara, mag. Jan Ulaga, doc.dr.Ivan Škoflek, g.Davor Dominkuš in g.Tomaž Jereb.

Razprava, v kateri so poleg uvodničarjev sodelovali številni udeleženci okrogle mize je pokazala, da je deinstitucionalizacija, čeprav nima enoznačnega pojma, prisotna v celotni prenovi vzgoje in izobraževanja ter družbene skrbi in da se uresničuje že več kot 20 let. Čeprav je pojem deinstitucionalizacija mnogo dimenzionalen, vedno pomeni dvig kakovosti življenja oseb s posebnimi potrebami ob hkratnem spreminjanju vrednot, principov, načinov dela, sistema in celotnega okolja, v katerem se pojavljajo osebe s posebnimi potrebami.

Kaj je institucija in kako jo deinstitucionalizirati?

Institucija je formalizirana in organizirana oblika in prostor, kjer določena skupina ljudi uresničuje svoje potrebe. Institucija mora zato biti organizirana, imeti mora program svojega dela ter odnose, ki določajo kvaliteto življenja članov. Institucijo ni mogoče razumeti le kot nekaj negativnega. Številne naloge je mogoče realizirati le skozi organiziranost in organizacijo.

Udeleženci okrogle mize so ob kritičnem odnosu opozarjali na številne prednosti institucije (varnost, stabilnost, organiziranost, socialna umeščenost, razdeljene socialne vloge) in njene slabosti (odtujenost, togost/neelastičnost, brezosebnost, podrejenost posameznika kolektivu, pasivnost /nemoč posameznika, ...). Zato bodo določene oblike institucij vedno potrebne. Potrebno pa jih bo deinstitucionalizirati. To pomeni odpravljati ali minimizirati vse tiste negativnosti, ki jih institucija nosi v sebi kot izguba individualnosti, pretirana formalizacija, pretirana organiziranost življenja posameznika, premajhen pomen besede in želje posameznika, premajhna vključenost v domače okolje, oddaljenost od doma itd.

Deinstitucionalizacije pa ni mogoče razumeti kot poziv k ukinjanju institucij. Pomeni pa lahko jemanje tistih vlog in nalog, ki jih lahko drugo primarno okolje kot je družina, domače okolje opravlja bolj naravno in kvalitetno. Če bi deinstitucionalizacija pomenila le nadomestitev ene institucije z drugo, bi obstajala nevarnost, da bi le-ta postala samopodoba svojega predhodnika. Ukinjanje institucionalnih oblik dela, ki jih ne bi nadomestili z ustreznejšimi oblikami dela, bi onemogočilo izvajanje številnih zahtevnih nalog pri skrbi za osebe s posebnimi potrebami.

Deinstitucionalizacija – prenova

Deinstitucionalizacija v prvi vrsti pomeni večjo decentralizacijo in disperzijo dela institucij. Velike institucije - zavodi, nosijo v sebi nevarnost dehumanizacija posameznika. Zato je potrebno dajati več vloge in prednosti družini, rejništvu. Povečati število majhnih institucij, ki morajo biti locirane v urbanem okolju (stanovanjske skupine, mladinska stanovanja, dnevni centri, bivalne skupnosti, majhni domovi, varstveno delovni centri, krizni centri, ...), ki bi morale biti normirane glede na potrebe uporabnikov. Materialna prenova je s tem usmerjena na regionalne in lokalne skupnosti. Pri tem je potrebno razlikovati med ustanovami, ki izvajajo dnevne oblike vzgoje in izobraževanja in tistimi, ki poleg vzgoje in izobraževanja zagotavljajo celodnevno oskrbo, usposabljanje in delo.

Prenova institucij pa sama po sebi ne bo dovolj. Potrebno bo socializirati in humanizirati pogoje življenja in dela uporabnikov na konkretni ravni. Pri tem bo smiselno upoštevati naslednje:

individualizirano financiranje,

decentralizacija načrtovanja za lokalne potrebe,

zagotoviti večji vpliv uporabnikov,

zavodsko ponudbo nadomestiti s programskimi ponudbami.

Deinstitucionalizacija - sprememba vrednostnega sistema

Ni vprašanje, ali potrebujemo institucijo (organizirano obliko, vrtec, zavod, šolo) ali ne. Vprašanje je, ali institucija (tudi) dehumanizira in omejuje človeka. Odnos do oseb s posebnimi potrebami, kultura okolja ter kultura zaposlenih v instituciji izražajo veljavne vrednote širšega okolja. Deinstitucionalizacija je tudi pot v spreminjanje odnosov. Odnosi v instituciji in kultura okolja pa ne morejo biti drugačni, kot je kultura širše družbe. Zato so udeleženci okrogle mize poudarjali pomen pojmovanj,odnosov in razumevanja oseb s posebnimi potrebami, kjer mora biti pozornost osredotočena na posameznika kot celoto, na njegove značilnosti, zmožnosti, potrebe, interese in ne na njihove hibe, motnje in ovire. Zato moramo upoštevati lastnosti in potrebe vsakega posameznika; Vsakemu pa moramo zagotoviti spodbudno okolje, v katerem bo imel pravico in možnost odločati ali vsaj soodločati o sebi in svojem življenju, delu, učenju, svojih perspektivah.

Deinstiticionalizacija naj bi pomenila tudi to, da ne bi institucija »določala« vrednost posameznika. Ne glede na primanjkljaje, ovira oziroma motnje lahko tudi osebe s posebnimi potrebami prispevajo k postavitvi in doseganju družbenih ciljev. Tistih humanizacijskih in socializacijskih. Če bomo to spoznali in sprejeli, bomo uvideli,, da niso le porabniki družbenih dobrin, temveč da sami pomagajo spreminjati mnoge odnose, vrednote in stališča, ki jih človeštvo potrebuje.

Odgovorne stroke in strokovni delavci so zelo pomemben dejavnik procesa deinstitucionalizacije. Tudi stroka mora biti odprta in usmerjena v okolje. Naravnanost strokovnih delavcev je zelo pomembna. Ti morajo vedno imeti za izhodišče dobro in korist otroka. Ker splošne vzgojno izobraževalne institucije (vrtci,šole) sprejemajo vse več otrok s posebnimi potrebami, bo morala defektološka stroka prevzeti mnogo nalog pri izpopolnjevanju tistih vzgojiteljev in učiteljev, ki delajo z otroki s posebnimi potrebami.

Pri prenovi sistema vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami naj bi v večji meri sodelovali tudi sami otroci s posebnimi potrebami.

Udeleženci okrogle mize so v ta kontekst obravnave zajeli tudi odrasle osebe s posebnimi potrebami. Pri njih mora ostati v ospredju posameznik kot subjekt, ki sam v največji možni meri odloča o sebi. Zato ga je potrebno »osvoboditi« institucje v smislu individualizacije in personalizacije. Tudi njim bo potrebno ponuditi različne možnosti za samouresničitev in sami naj izberejo tisto, ki jim bo najbolj ustrezala.

Udeleženci so ob koncu opozarjali na težave in probleme usmerjanja, ki je sicer formalno regulirano in organizirano, toda pogosto še deluje po starih vzorcih, ne da bi se zavedali, da s temi vzorci ni mogoče uresničevati nove paradigme in nove koncepcije skrbi in dela z osebami s posebnimi potrebami.


Mag. Lidija Kastelic

Dr. Darko Opara

Kontakt

Linhartova cesta 51
1000 LJUBLJANA
Tel.: 01 280-34-53
Faks: 01 280-34-51
Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.