Oporne točke za razpravo na MŠŠ

ZADEVA: Oporne točke za razpravo

Spoštovani gospod minister!  

Društvo specialnih in rehabilitacijskih pedagogov Slovenije/Društvo defektologov Slovenije se bo z veseljem udeležilo razgovora, predvidenega za 10. maj 2006, na katerem bomo zastopali skupna stališča cc. 1000 članov, ki so poklicno in etično vpeti v delo z osebami s posebnimi potrebami. Razgovora se bodo udeležili tudi vabljeni predstavniki Skupnosti organizacij za usposabljanje Slovenije, ki zastopajo organizacije, ki delajo z osebami s posebnimi potrebami v Sloveniji.

V tem dopisu bi želeli navesti glavne oporne točke za razpravo:

Izobraževanje otrok in mladostnikov z zmernimi, s težjimi in težkimi motnjami v duševnem razvoju do 26. leta starosti v okviru šolskega sistema oziroma v pristojnosti Ministrstva za šolstvo in šport Republike Slovenije.
Zagotavljanje ustrezne pomoči otrokom z »mejnimi intelektualnimi sposobnostmi« v večinski osnovni šoli.
Usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, usmerjanje absolventov OŠPP v domove za učence in dijake z lažjimi motnjami v duševnem razvoju in mejno intelektualno sposobnostjo, usposobljenost komisij za usmerjanje in ustreznost zagotavljanja dodatne strokovne pomoči otrokom s posebnimi potrebami.
Medsebojno sodelovanje med Ministrstvom za šolstvo in šport ter strokovnjaki na področju dela z osebami s posebnimi potrebami.

Sestanka se bomo udeležili:

mag. Kastelic Lidija
mag. Kaiser Zdenka
mag. Rovšek Matej
Rupnik Krže Olga
mag. Ulaga Jan
Pušnik Urša
mag. Bužan Valerija
Destovnik Karel

Zahvaljujemo se vam za vaše povabilo na razgovor. Srečanja se veselimo in pričakujemo
konstruktivni dialog v korist izobraževanju in zadovoljevanju potreb otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami.

mag. Lidija Kastelic
Predsednica Društva specialnih in
rehabilitacijskih pedagogov Slovenije

mag. Valerija Buža
Predsednica skupščine Skupnosti
organizacij za usposabljanje Slovenije

Priloga:
Usmerjanje oseb s posebnimi potrebami – zaključki delovne skupine pri DSRPS

 

USMERJANJE OSEB S POSEBNIMI POTREBAMI – ZAKLJUČKI DELOVNE SKUPINE PRI DSRPS

Naša delovna skupina je bila formirana iz predstavnikov vseh institucij, ki obravnavajo usmerjanje otrok s posebnimi potrebami in dveh predstavnic večjih ljubljanskih OŠ. Naša naloga je bila, kritično ugotoviti kompetentnost različnih strokovnjakov, dodatna učna pomoč in ustreznost usmeritve na področju usmerjanja oseb s posebnimi potrebami.

Pri delu smo izhajali iz ugotovitev, problemov, odprtih vprašanj, ki so bila izpostavljena na izobraževalnih dnevih v letu 2005 in v mesecu maju 2005 na okrogli mizi v Državnem zboru. Na okrogli mizi v Državnem zboru je dr. Andreja Lakota Barle kritično spregovorila o delu komisij za usmerjanje in vlogi staršev pri usmerjanju oseb s posebnimi potrebami, zato naša delovna skupina ponovno opozarja na sledeče:

1.     Nova zakonodaja je prinesla to spremembo, da se velik del populacije, ki je bil vključen v programe OOPP lahko vključuje v programe  redne osnovne šole v smislu inkluzije in integracije. Nova zakonodaja spodbuja vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redne šole, vendar po izkušnjah sodeč redne šole na to niso pripravljene. Potrebno bi bilo načrtovati oziroma pripraviti se na morebitne spremembe, ki bodo nastopile, če se sedanji način vključevanja otrok v redne šole v »prihodnosti sesuje«.  Menimo, da bi bilo potrebno opraviti temeljito analizo obstoječega stanja in nato formirati mobilne centre, ki bi vključevali vse potrebne strokovnjake.
Redne osnovne osnovne šole sicer usposabljajo svoje učitelje tudi na področju otrok s posebnimi potrebami zato, da bi lažje razumevali in prepoznavali te otroke, ne daje pa jim kompetence za rehabilitacijsko delo na tem področju.
2.     V okviru nove zakonodaje imajo starši zelo veliko moč in posledica sprememb, ki jih je prinesla zakonodaja je tudi v praksi še neopredeljena »moč« staršev. Prav je, da so v postopku usmerjanja varovane pravice staršev. V praksi pa so kritični in nerešeni primeri, kjer starši » nekritično« vztrajajo pri varovanju svojih pravic, vprašljivo pa je tudi  varovanje otrokovih pravic.  Menimo, da bi moralo biti v zakonodaji opredeljeno, do kje lahko starši posegajo pri usmerjanju njihovega otroka, od kje dalje pa je strokovna odločitev komisije.
3.     Ni še vzpostavljenega enotnega sistema preverjanja usmeritve. Potrebno je določiti oziroma bolj jasno opredeliti  kriterije, ki naj bi jih pri preverjanju bolj enotno upoštevali. Določen je samo časovni rok preverjanja usmeritve ( ne sme biti daljši od treh let).
4.     Zakon v svojem 28. členu opredeljuje obvezno sodelovanje staršev pri pripravi individualnega načrta. V tem delu bi morala biti dikcija sproščena, saj vemo, da so pri otrocih s čustvenimi in vedenjskimi težavami prav starši tisti, ki jih težko dobimo za sodelovanje.
5.     Predlagamo, da bi bilo v bodoče potrebno delo komisij profesionalizirati. Profesionalizacijo utemeljujemo iz različnih vidikov (potrebnih bi bilo manj komisij, strokovni delavci ne bi bili razpeti med profesionalnim delom in delom v komisiji, starši ne bi iskali pomoč pri različnih komisijah, finančna pocenitev).
6.     Pri oblikovanju komisij je potreben multidisciplinaren pristop med resorji. V delo komisije se mora obvezno vključiti tudi strokovni delavec, kamor je otrok usmerjen.
7.     Nujno potrebno je pripraviti usposabljanje za strokovne delavce, ki delajo z otroki s posebnimi potrebami za pisanje poročil. Na tem področju vlada velik nered, zato velikokrat prihaja do neuporabnih poročil.
8.     Dodatna strokovna pomoč je v zakonodaji opredeljena kot možnost v rednih programih. Zaradi specifike vključenih otrok s kombiniranimi motnjami sodimo, da bi bila ta dodatna strokovna pomoč dostikrat potrebna tudi v specializiranih institucijah, kadar je potreben izrazito individualen pristop (kombinirana pedopsihiatrična motnja).
9.     Normativ mobilne službe je absolutno previsok, saj ne upošteva razmerja med neposrednim delom in svetovanjem.
10.     Zakon opredeljuje pravico vključevanja vseh otrok v posebne programe, glede na vrsto in stopnjo motenosti.  Nikjer v zakonu pa ni opredeljen program »mama« za tiste otroke, ki sicer niso vključeni v družbeno organizirane programe.
11.     Delovna skupina ugotavlja, da je bilo za predšolske otroke pred izdajo nove zakonodaje bolje poskrbljeno. Treba se je zavedati pomena zgodnje detekcije in vključitve  predšolskih otrok v prave programe. Zakonodaja pri predšolskih otrocih ne sme izhajati iz odločbe – vsaj predšolsko obdobje naj bo vpeto v integrirano sredino.12.
12.     V prilagojenih programih naj se uredi tudi možnost dnevnega usposabljanja in s tem pravica do brezplačnega prevoza.
Pravica do brezplačnega prevoza naj bi bila zagotovljena tudi gibalno oviranim dijakom v srednji šoli (ne glede na vrsto programa).
13.     Spremljevalci še vedno nimajo jasno določenih del in nalog, niso usposobljeni za rokovanje z gibalno oviranim otrokom, mladostnikom, potrebovali bi strokovno vodenje, podporo. Občasno potrebujejo tudi spremljevalci fizično pomoč pri premeščanju učenca.
14.     Prostorski pogoji: Šole niso prostorsko prilagojene za učenca, dijaka na invalidskem vozičku. Navadno uredijo dostop v šolo, redke tudi sanitarije. Večino transporta po stopnicah opravijo spremljevalci, tako da učenca nosijo. Velik problem se pojavi, ko učenec zraste, preide na predmetno stopnjo in so selitve vsako uro. Šola, predvsem pa starši ne vidijo nobenih težav, da učenca po stopnicah nosi spremljevalec, drugi učenci pa nosijo voziček.
Enako je potrebno poskrbeti za slepe in slabovidne učence in dijake s tipnimi in vidnimi kontrastnimi oznakami.

Morda za zaključek še naše enotno stališče:

Ministrstvo za šolstvo in šport naj ponovno sistematično pristopi s analizi celotnega dela na našem področju in k sodelovanju povabi tudi priznane strokovnjake iz prakse po posameznih področjih. Menimo, da bi se le tako lahko dogovorili za boljše strokovno delo na našem področju v korist otroka.

Za delovno skupino:
Olga Rupnik Krže
Stane Florjančič

Ljubljana, 24.04.2006